Lovski običaji

Avtor: Luka Kocijančič
Lovski običaji
Slovenski lovski običaji so sestavni del ljudske kulture evropskih ljudstev oziroma narodov, zlasti srednjeevropskih. Lovske običaje v posameznih krajih izvajajo z nekoliko različicami, do izraza pa pridejo ob različnih priložnostih, kot npr. pri lovskem krstu, pogrebu, itd.

ZELENA VEJICA
Zelena vejica je stanovski znak lovcev, ki ga lovci nosijo ob vseh prireditvah, ki so namenjene lovcem in lovski organizaciji. Za zeleno vejico se uporabi vršiček smrekove vejice, ki jo zataknemo za klobuk. Na levo stran klobuka jo zataknemo, kadar se udeležimo kakšne lovske prireditve, npr. pogreba, na desno stran klobuka pa, ko uplenimo kakšen kos divjadi. Posebnost pri lovskih pogrebih je ta, da po končanem obredu lovsko vejico s klobuka položimo v pokojnikov grob. Vršiček smrekove vejice pa se uporabi tudi kot simbolni zadnji grižljaj za tako imenovano „visoko divjad“. Med visoko divjad spadajo prežvekovalci obeh spolov in vseh starosti(jelenjad, srnjad, damjak, kozorog, muflon in gams) ter nekatere zdaj že zavarovane vrste(npr. divji petelin, ruševec, gozdni jereb). Ostali divjadi zadnji grižljaj ne pripada. Ta stanovski znak lovcev pa se uporablja tudi pri pozdravu lovinji kot vejica divjadi, ki jo uplenitelj divjadi položi na levi bok. Vejica divjadi pripada tudi divjadi malega lova.

POZDRAV LOVINI
Pozdrav lovinji je zahvala lovišču za plen ter simbolno slovo divjadi od lovišča. Divjad položimo na zelene veje tako, da vedno leži na svojem
desnem boku in je z glavo obrnjena proti lovišču. Čez uplenjeno divjad nikoli ne stopamo. Ko je divjad pravilno položena lovovodja zapove: „Uplenjeni divjadi za lovski blagor – hvala“, nakar vsi snamejo klobuke in rečejo:“Hvala“.



L
OVSKI KRST
Lovski krst je star lovski običaj, s katerim se sprejme novinca med lovce, čeprav je formalno že član lovske družine in ima opravljen lovski izpit. Krst opravi novinec pred komisijo predvsem duhovitih članov, saj je večino časa porabljenega za šaljivo izpraševanje, na katerega naj bi novinec kar se da komično tudi odgovarjal. Kot dokaz za opravljen krst dobi novinec diplomo in pa palico s podpisi, s katero je poprej dobil „primerne“ udarce.

LOVSKA LATINŠČINA
Lovska latinščina je duhovita pripoved o lovskih dogodkih, pri opisovanju le teh pa je dopuščeno slikovito pretiravanje. Njen namen je popestritev lovske družbe, v nobenem primeru pa ne sme biti žaljiva do lovcev, divjadi ali lovskih psov in ne sme izzveneti v laž.

LOVSKI POGREB
Lovski pogreb je posebnost in sestavni del lovskih običajev. Predpisan je tudi njegov program. Pri pokojnikovi žari stoji tako imenovana častna straža, ki sestoji iz dveh lovcev v lovskem kroju. Do pokopališča se pokojnika pospremi v koloni, kjer lovci nesejo žaro, pokojnikovo puško in odlikovanja. Na pokopališču nato sledijo govori in pa tako imenovan „zadnji pogon“(usklajeno streljanje s puškami), čigar začetek in konec naznanja lovski rog.

LOVSKI ROPOT
Lovski ropot ali pritrkavanje je običajno prirejen po sprejemu novega člana v lovske vrste. Lovci potrkavajo z dnom čaše po mizi v prijetnem zaporednem ritmu. Vodja pritrkavanje skrbi, da vse poteka skladno in da so zvoki med seboj zliti. Dandanes je v nasprotju z ostalimi običaji lovskega ropota vse manj.

ZAKLJUČEK
Opisani lovski običaji, z izjemo lovskega ropota, se še vedno zelo izvajajo in prav je tako. Vsi lovci te običaje tudi dobro poznamo, saj je treba na lovskih izpitih pokazati poznavanje le teh.

Dodaj odgovor