Princ gore

Princ gore

Povesil je puško, ravno tisto ki mu je že tolikokrat pričarala zmagoslavje in zadovoljila njegove nadzemeljske moči, tisto ki ga je poistovetila z bogovi in mu z rezkim pokom naznanila novo zmago nad življenjem. Rosno oko in izmučeno telo sta nemočno opazovala princa gore in gozda pod njo pa vendar je bilo videti tik preden je zadnji žarek v očesu utonil v stekleno sivino olajšanje in potešitev sle po gospodarjenju z življenjem in smrtjo. Tokrat je zmagalo življenje in izpelo radost spoštovanja vsemogočnega gospodarja meje med realnostjo in pravljico. Počasi je obrnil glavo okrašeno z močnim rogovjem skoraj zlato črne barve in kot duh zdrsnil v meglico med skalami in redkim ruševjem, kamor se zatečejo gamsi kadar iščejo kritje pred lovčevo strastjo, ali pa pred orlovim ostrim pogledom skrijejo svoje mladiče.

Vstal je tiho in se kot mačka splazil iz tople postelje kjer se je preko noči naslajal in živel v pravljici, ki jo je sanjal že neštetokrat in še nikoli dosanjal njenega konca. Vedno se je konec izgubil in se spremenil v budnost in včasih je še enkrat zaprl oči in poskušal sanjati do konca, pa nikoli uspel. Na hitro si je pripravil nahrbtnik, vzel z klina risanico jo pobožal kot bi bila deklica, jo privil k sebi in z hitrimi koraki jel meriti gozdno pot proti mesecu, ki je ravno ugašal in se umikal soncu. Med potjo skozi redek gozdič, ki je mejil na s skalami okrašeno in z rušjem pokrito zgornjo polovico gore ga je prvič zaslišal, in po hrbtu so se mu sprehodili ledeno hladni prsti vznemirjenja in želje. V trebuhu ga je stisnilo in v prsih neznansko zabolelo, ko mu je za celo večnost zastal dih, da bi ga sluh obrnil proti njemu, ki je pozival na boj. Oglasil se je še enkrat, vendar tokrat drugače in višje kot prej. Skoraj tekel je za njim, ki ga je sanjal, ga že tolikokrat videl vladati gori in njenim prebivalcem že tolikokrat vanj meril in le stisk prsta ga je še delil od konca sanj in vedno se je takrat v sanje prikradla prekleta budnost in mu jih zameglila. Ni se več oglasil vendar je lovec vedel kje mora iskati. Tam kjer je potok ob deževju prerasel v hudournik in ustvarjal umetnine, ki jih lahko ustvari le narava in ji noben smrtnik ni kos, tam se je princ spustil v sotesko in preko strmega pobočja pokritega z redko od gamsov popašeno travo ubral pot v njegovo trdnjavo, ki ga je skrila pred pohlepnimi očmi tistih, ki so si že tolikokrat zaželeli njegovega okrasa. Tam je bil varen in tam se je lahko spočil ter si napolnil nedra z ljubeznijo svojih košut.

Spretno je lovec hitel in preskakoval oviro za oviro skoraj letel kot ptič rahlih kril pa vendar ga je rojstvo dneva prehitelo in z zlatom prekrilo vršace prinčeve trdnjave polne labirintov in zavajajočih poti, ki so jih poznali in premagovali le gamsi, ti spretni prijatelji in on, ki se je skotil pred leti prav v teh skalah košuti, ki je pobegnila pred smrtjo ki jo je uzrla, ko se je zgrudil kralj in jo pustil samo s svojim sinom pod srcem. Že davno so krokarji raznesli njene stare kosti, ko je starka omahnila preko previsa in z bolečino napolnila princa ko je imel na glavi prve rožičke in ostal sirota. Obupan se je spustil v dolino in iskal sočutja pri tropu, ki pa ga je zavrnil in odrinil v samoto z njegovo bolečino. Takrat ga je odkril in hkrati skril pred drugimi pogledi, mu polagal krmo in mu pomenil preživetje. Redno je obiskoval kraj, kjer mu je krajšal čas in ga s svojimi vragolijami razveseljeval in pozimi negoval in vzljubil. Spomladi, ko je sneg poniknil v zemljo in ga je zamenjala zelena, dišeča trava in popkovje na drevesih mu je prišel pokazat prvo razvejano rogovje odeto v mah in močno telo pokrito z svetlejšo in krajšo dlako. Nato je izginil in nikoli več ga ni videl, le slišal je praviti, kako je divji lovec streljal močnega mladega jelena, pa mu je le ta obstreljen pobegnil v goro. Takrat ga je iskal in pretaknil vse kotičke, skalne police in globeli vendar zaman in vedno se je vračal z gore razočaran in počutil se je ogoljufanega za vse tiste trenutke.

Minevala so leta in njegova žena mu je podarila sina prvorojenca, mu vlila drugačnih čustev in drugačnih pogledov vendar se je lovec vračal v goro in ga iskal. Velikokrat ga je slutil in slišal, a nikoli uzrl z očmi polnimi pričakovanja. Vedno gaje gora skrila pogledu in ga ljubosumno čuvala samo zase in za njegove košute. Počasi je pozabil ljubezni s katero ga je hranil in vedno bolj si ga je želel za vedno. Obseden ga je začel sanjati in ga preganjati po gorskih skrivalnicah nedolžnega pred bogom in naravo, ki je božje delo in samo on si lahko lasti pravico vladati življenju in smrti samo on je tisti ki je dostojen mu vzeti življenje in samo on bo to tudi storil in si obesil njegov ponos na največjo steno njegove lovske sobe, da se bo hvalil pred prijatelji.

Previdno je zdrsnil mimo previsa in se spretno izognil grmiču rušja, ki bi ga lahko pahnil v večnost poleg košutinih kosti, in ga zagledal kako mirno leži obrnjen proti njemu in ga gleda brez strahu in pričakovanja. Spokojen v svojem kraljestvu je bil podoben božanstvu iz pravljic, ki so nič kolikokrat širile njegove oči in odpirala ušesa, ko je poslušal očeta, ki jih je pripovedoval sedeč ob starem kaminu otrokom ob mrzlih večerih medtem, ko je ogenj prijetno prasketal in risal pravljične podobe po belo prepleskani steni na kateri so visele zgodbe očetovih pohodov v goro. Puška je sama zlezla v lovčevo rame in oko je poiskalo trenutek smrti na jelenovem telesu. Takrat ga je v tistem dnevu zaslišal tretjič. Dvignil je glavo jo nagnil nazaj, da je rogovje doseglo ledja goro pa v tišini zarezal bojni klic princa zaljubljenega v svoje košute, zaljubljenega v svojo goro in življenje. Sončni žarek je prestrelil meglico ki je privrela iz njegovega grla ter zarisal mavrico na jutranjem nebu med tem ko je klic umolknil in le še odjeknil na nasprotnem pobočju od katerega se je odbil naprej v večnost in se globoko zarezal v spomin lovca. Zgodba z gore je izgubila svoj pomen in zabrisala sanje v nekakšno sivino doživetega trenutka sprave med njim in goro. Počasi je vstal stresel mogočno rogovje, stopil korak proti lovcu in kot bi se spravil z usodo čakal neizbežno.

Ko je sestopal z gore ga je slišal četrtič tisti dan, nižje v zavetju dreves je naznanil novo življenje in zmago s spočetjem radosti košute zaznamovane z njegovim življenjem in novim listom ki ga je zapisala gora. Počasi je začel naletavati prvi septembrski sneg ko je lovec stopil v hišo, kjer je veselo prasketalo v kaminu in so ognjeni zublji metali senco na belo prepleskano steno kjer so visele zgodbe z gore. Obesil je risanico na klin, jo pobožal in sedel pred kamin v udoben naslonjač kjer ga je čakal sin z na široko odprtimi očmi in pozornimi ušesi z ustnic pa se mu je bralo »ate povej kako je bilo v gori«

Avtor: Miha Skerl

One thought on “Princ gore

  1. JagerMajster JagerMajster

    Odličen opis Miha.Hkrati pa malo testiram…spletno stran.

Dodaj odgovor